Urinska inkontinenca

Urinska inkontinenca
Blog

Urinska inkontinenca je nenadzorovano uhajanje urina, ki se lahko pojavi v vseh starostnih obdobjih, pri obeh spolih, velja pa za eno izmed najpogostejših obolenj ženske populacije. Povzroča zdravstvene, higienske in socialne težave ter pomembno zniža kvaliteto življenja. Glede na naravo inkontince ločimo stresno urinsko inkontinenco, ki je najpogostejša, sledita ji mešana in urgentna urinska inkontinenca. Na podlagi vzroka inkontinence se odločamo za zdravljenje, ki lahko predstavlja le spremembo življenjskega sloga, včasih pa je potrebno tudi bolnišnično zdravljenje.

EPIDEMIOLOGIJA

Pojavnost urinske incontinence je težko natančneje določiti. V splošnem velja, da je pojavnost med nenosečimi ženskami, ki so starejše od 20 let, med 10-17%. Pri ženskah starejših od 65 let prevalenca naraste na več kot 50%.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Dejavnike tveganja za nastanek urinske inkontinence lahko v grobem razdelimo na prirojene in pridobljene. 

Prirojena dejavnika tveganja:

  • Starost: Prevalenca in stopnja urinske inkontinence naraščata s starostjo. Pred 35. letom je incidenca približno 3% medtem, ko po 60. letu naraste na približno 38%, saj s starostjo postopno prihaja do oslabitve mišic medeničnega dna in mišic zapiralk. Prav tako ima v starosti večji delež žensk pridružena obolenja, ki pripomorejo k urinski inkontinenci.
  • Pozitivna družinska anamneza: Zaznana je bila nekoliko večja verjetnost za razvoj urgentne inkontinence ali prekomerno aktivnega sečnega mehurja pri hčerkah in sestrah žensk z inkontinenco.

Pridobljeni dejavniki tveganja:

  • Debelost: Ženske s prekomerno telesno težo imajo, v primerjavi s primerno prehranjenimi, kar trikrat višje tveganje za razvoj urinske inkontinence. Pri teh zmanjšanje telesne teže izboljša ali celo razreši inkontinenco.
  • Število in način poroda: Urinska inkontinenca pogostejša pri ženskah, ki so večkrat rodile in pri ženskah, ki so rodile otroke z višjo porodno težo. Vaginalni porod povečuje tveganje za razvoj stresne urinske inkontinence, carski rez pa se povezuje z razvojem urgentne inkontinence ali prekomerno aktivnega sečnega mehurja.
  • Določene športne aktivnosti: Tek, dvigovanje uteži in skakanje povezujemo z nastankom stresne inkontinence.
  • Ostali (kajenje, uživanje kofeina in alkohola, možganska kap, inkontinenca blata, vaginalna atrofija, obsevanje, histerektomija, depresija, demenca, enureza v otroštvu).

DELITEV INKONTINENCE

Praviloma ločimo 3 oblike inkontinence.

STRESNA URINSKA INKONTINENCA

Stresna urinska inkontinenca je najpogostejša vrsta inkontinence, ki se največ pojavlja med 45. in 49. letom. Nastane ko se ob nenadnem povečanju znotrajtrebušnega tlaka poveča tudi tlak v mehurju, kar privede do uhajanja urina.

Poznamo dva načina nastanka stresne urinske inkontinence:

  1. Zaradi slabe opore mišic medeničnega dna in vezivnega tkiva, pride do onemogočenja učinkovitega zapiranja mehurja. Do tega prihaja bodisi zaradi izgube mišičnega tonusa zaradi kroničnega pritiska (kroničen kašelj, debelost, nosečnost) ali travme ob porodu, bodisi zaradi izgube vezivnega tkiva.
  2. Pri nevromuskularnih poškodbah, uroginekoloških operacijah ali naravno v procesu staranja, lahko pride do oslabljenosti notranje mišice zapiralke. Do uhajanja urina tipično pride pri nižjih porastih znotrajtrebušnega tlaka (kašelj, debelost, nosečnost).

URGENTNA URINSKA INKONTINENCA

Značilnost urgentne urinske inkontinence je močna potreba po uriniranju, ki ji sledi nenadno nehotno uriniranje. Najpogosteje se pojavlja kar na poti proti stranišču, ob poslušanju tekoče vode ali pri delu z mrzlo vodo in je pogostejša pri starejših ženskah.

Poznamo več mehanizmov nastanka urgentne urinske inkontinence:

  1. Zaradi centralne nevrološke okvare (poškodba hrbtenjače, multiple skleroze, možganske kapi, Parkinsonove bolezni ipd.) prihaja do prekomerne aktivnosti mehurja, ko se ta nenadzorovano krči.
  2. Ta vrsta inkontinence je lahko tudi posledica slabe razteznosti mehurja, za kar je pogosto odgovorna dolga katerizacija ali radioterapija v področju medenice.
  3. Motnje v mikrobioti ali infekcije lahko privedejo do prekomerne aktivnosti mehurha in posledično do urgentne urinske inkontinence.

Urgentna urinska inkontinenca je tudi eden od simptomov, ki se pojavljajo pri prekomerno aktivnem sečnem mehurju (PASM). Ostali simptomi so še potreba po uriniranju ponoči (več kot dvakrat, potreba po uriniranju več kot 6 krat podnevi oz. več kot 10 krat v 24 urah).

MEŠANA URINSKA INKONTINENCA

Gre za kombinacijo stresne in urgentne urinske inkontinence, pri čemer lahko prevladuje ena ali druga.

DIAGNOZA

Urinsko inkontinco ponavadi odkrije:

  • Ginekološki pregled z orientacijskim nevrološkim pregledom
  • Laboratorijske preiskave – beljakovine in sedimenti v urinu za izključitev vnetja, sladkor.
  • Test z vložkom
  • Urološki pregled
  • Ultrazvočni pregled

ZDRAVLJENJE

Zdravljenje potega stopenjsko in sprva vedno konzervativno.

KONZERVATIVNO ZDRAVLJENJE PRI STRESNI URINSKI INKONTINENCI

Z zdravljenjem začnemo zgodaj, saj težave motijo kakovost življenja. Pred kirurškim zdravljenjem moramo preizkusiti vse možnosti konzervativnega zdravljenja, te so fizioterapija, elektrostimulacija, pesarji in medikamentozno zdravljenje.

Fizioterapija

Pod fizioterapijo smatramo Keglove vaje za krepitev mišic medeničnega dna. Vaje predstavljajo krčenje in sproščanje mišic medeničnega dna, vključno z mišico zapiralko sečnice. Aktivno izvajanje teh vaj s časom poveča moč in vzdržljivost teh mišic. S tem se stopnjuje moč zapornega mehanizma sečnice, ko pride do porasta znotrajtrebušnega tlaka ob kašlju, krčih, napenjanju,…

Za bolnice se priporoča, da zavestno stiskajo mišice medeničnega dna, kot da bi poizkušale zaustaviti mokrenje. Mišice stiskajo dokler zmorejo, približno 5 do 8 sekund oziroma dokler same ne popustijo. Vaje se lahko izvajajo sede, leže ali stoje. Zapovrstjo naredijo 10 vaj in jih čez dan ponavljajo tako, da jih opravijo do 100. Bolnice morajo vaditi vztrajno, saj se prvi rezultati pokažejo šele po treh mesecih.

Elektrostimulacija

Pri metodi elektrostimulacije uporabljamo električne spodbujevalnike mišičja medeničnega dna in živcev, ki povzročjo kontrakcijo mišic. Ta metoda nima stranskih učinkov in je zato primerna tudi za starejše bolnice. V času menstruacije se svetuje, da se zdravljenje prekine. V primeru pojačanega izcedka iz nožnice ali pekočih bolečin se svetuje takojšen posvet z ginekologom.

Pesarji

Pesarji so obroči iz umetnega materiala, ki se sicer ne uporabljajo neposredno za zdravljenje, ampak za blaženje simptomov, tako da zmanjšujejo porast znotrajtrebušnega tlaka v stresnih situacijah.

Medikamentozno zdravljenje

Za medikamentozno zdravljenje se odločimo pri blagi in zmerni obliki stresne urinske incontinence, vendar šele po preiskusu vseh prejšnih metod.

ZDRAVLJENJE PRI URGENTNI URINSKI INKONTINENCI

Za konzervativno zdravljenje urgentne urinske inkontinence se uporabljajo trening oz. reedukacija sečnega mehurja, elektrostimulacija in medikamentozno zdravljenje.

Trening sečnega mehurja

Pri treningu sečnega mehurja s pomočjo svoje volje skušamo vzpostaviti normalen ritem uriniranja, torej vplivamo na pogostost in nujnost. Potrebno se je naučiti, kako podaljševati čas med uriniranjem, ki se mora postopoma večati. Če bolnica urinira oziroma ima nujnost na eno uro in pol, ji svetujemo, da po uri in pol zavestno zavre dražljaj za mokrenje. Nato naj naredi provokativne teste za nujnost (posluša tekočo vodo, umiva si roke s hladno vodo, hodi do stranišča, izvaja manever po Valsavi) in med tem zavestno inhibira dražljaj na mokrenje. Po štirinajstih dneh takega treninga sečnega mehurja se podaljša interval mokrenja za 15 minut. Cilj teh vaj je podaljšati obdobje med posameznimi mokrenji na tri ure v treh mesecih. Metoda je zelo dolgotrajna in zahteva vztrajnost in motiviranost bolnic, hkrati pa je ob rednem treningu zelo uspešna.

Elektrostimulacija

Uporablja se na podoben način kot pri zdravljenju stresne urinske inkontinence, le da povečamo jakost toka. Zdravljenje se lahko izvaja ambulantno ali individualno na domu z osebnim stimulatorjem.

Medikamentozno zdravljenje

Medikamentozno zdravljenje običajno priporočamo v kombinaciji z drugimi metodami zdravljenja, predvsem s treningom sečnega mehurja in elektrostimulacijo.

KIRURŠKO ZDRAVLJENJE PRI URINSKI INKONTINENCI

Operativnega zdravljenja stresne urinske inkontinence se poslužujemo zelo redko, šele ko so vse ostale metode izčrpane, in niso pripomogle k izboljšanju.

PRIPOMOČKI ZA INKONTINENCO

Osebni zdravnik vam lahko glede na stopnjo inkontinence izda napotnico za medicinske pripomočke, do katerih ste upravičeni na mesečni ravni. Prevzamete jih lahko v vseh prodajalnah Sanolabor po Sloveniji. Sanolabor je pogodbeni dobavitelj Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije s široko ponudbo medicinskih pripomočkov za inkontinenco (hlačne plenice, vpojne hlačke, posteljne podloge, izdelki za nego in zaščito kože ter več). Pripomočki so na voljo za upravičence z napotnico in v prosti prodaji (v spletni trgovini ter vseh prodajalnah).


V prejšnji objavi na blogu portala NajZdravnik si lahko preberete zanimiv prispevek o zdravem staranju.

REFERENCE

  1. Lukanovič A. Urinska inkontinenca. In: Takač I, Geršak K, ur. Ginekologija in perinatologija. 1st ed. Maribor: Medicinska fakulteta; 2016. p. Takač I, Geršak K, ur. Ginekologija in perinatologija. 1st ed. Maribor: Medicinska fakulteta; 2016. p. 223 – 228.
  2. Serati M., Ghezzi F. The epidemiology of urinary incontinence: a case still open. US National library of medicince, National institutes of health. Dostopno na:  https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4828742/. Datum zadnjega dostopa: 1. 5. 2021
  3. Lukacz E. S. Evaluation of females with urinary incontinence. Up to Date. Dostopno na: https://www.uptodate.com/contents/evaluation-of-females-with-urinary-incontinence?csi=49d19053-f943-4650-b25d-9311057854ab&source=contentShare#H21988039. Datum zadnjega dostopa 1. 5. 2021
  4. Aoki Y., Brown H. W., Brubaker L., Cornu J. N., Daly J. O., Cartwright R. Urinary incontinence in women. US National library of medicince, National institutes of health.  Objavljeno: 6. 7. 2017. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5878864/?fbclid=IwAR0V37TRQQVxgG9hULgka9uIYUlDrOVkrzCgVqaC6_PmfRoVQmxQ7ZreN2E. Datum zadnjega dostopa: 1. 5. 2021.