Duševne bolezni

Duševne bolezni
Blog

UVOD

Duševna bolezen oz. duševna motnja je oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja, prizadetosti spoznavanja in spomina. Zaradi teh simptomov je bolnik prizadet, njegovo funkcioniranje je slabše, manj učinkovito rešuje vsakdanje probleme.

Duševne bolezni so pogoste. Ocenjujejo, da za njimi trpi približno 25 % odraslega prebivalstva, skoraj polovica pa jih ima istočasno več kot eno duševno bolezen. Bolezen lahko izbruhne v vsakem starostnem obdobju in pogosto poteka v epizodah. Poslabšanja lahko sprožijo stresni dogodki in drugi dejavniki.

Diagnostika duševnih motenj je zapleten in kompleksen proces, ki zahteva spretnost izkušenega zdravnika specialista psihiatrije. Diagnoza je sicer subjektivna (razni testi), vendar vse bolj sloni na dokazih in znanstvenih dognanjih zadnjih desetletij.

Duševne motnje zdravimo s psihiatričnimi zdravili in psihoterapijo, s prilagajanjem in spreminjanjem življenjskih okoliščin, urejanjem odnosov s pomembnimi osebami, s podporo bolniku in njegovim bližnjim, z edukacijo o bolezni in zdravljenju itd.

VZROKI DUŠEVNIH BOLEZNI

Za nastanek duševne bolezni ni specifičnega vzroka. Bolezen naj bi bila kombinacija dednih in okoljskih vzrokov.

  • Dedne lastnosti: Duševne bolezni so bolj pogoste pri ljudeh, katerih svojci imajo duševno bolezen. Ti ljudje lahko imajo genetsko predispozicijo za razvoj duševne bolezni, določena življenjska situacija pa lahko potem sproži potek bolezni.
  • Biološki vzroki: Sem prištevamo možganske poškodbe, izpostavljenost raznim virusom, toksinom itd.
  • Stresne življenjske situacije: Življenjske situacije, kot so izguba bližnjega, finančni problemi, hud stres, fizična ali spolna zloraba itd., lahko igrajo pomembno vlogo v sprožitvi duševne bolezni.
  • Kemijski procesi v možganih: Pri določenih duševnih boleznih igrajo poglavitno vlogo nevrotransmitorski oz. hormonski procesi. Na kemijske procese v možganih naj bi vplivale tako dedne lastnosti, kot biološki vzroki in stresne življenjske situacije.

RAZDELITEV DUŠEVNIH BOLEZNI

  • Prilagoditvena motnja

Anksiozne motnje

  • Akutna stresna motnja
  • Panična motnja
  • Agorafobija
  • Socialna fobija
  • Specifična fobija
  • Obsesivno kompulzivna motnja
  • Posttravmatska stresna motnja
  • Generalizirana anksiozna motnja

Duševne motnje v razvojnem obdobju

  • Motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti
  • Aspergerjeva motnja
  • Avtistična motnja
  • Vodenjska motnja
  • Nasprotovalno kljubovalna motnja
  • Separacijska anksiozna motnja
  • Tourettova motnja

Prehranjevalne motnje

  • Anoreksija Nervosa
  • Bulimija Nervosa 

Razpoloženjske motnje

  • Depresija
  • Bipolarna motnja (manično-depresivna motnja)
  • Ciklotimična motnja
  • Distimična motnja 

Kognitivne motnje (demenca, delirij, amnestične motnje)

  • Delirij
  • Multi-infarktna demenca
  • Demenca, povezana z alkoholizmom
  • Demenca Alzheimerjevega tipa
  • Demenca

Osebnostne motnje

  • Paranoidna osebnostna motnja
  • Shizoidna osebnostna motnja
  • Shizotipska osebnostna motnja 
  • Antisocialna osebnostna motnja
  • Borderline osebnostna motnja
  • Histrionična osebnostna motnja
  • Narcistična osebnostna motnja
  • Izogibajoča osebnostna motnja
  • Odvisnostna osebnostna motnja
  • Obsesivno kompulzivna osebnostna motnja

Shizofrenija in psihotične motnje

  • Shizofrenija
  • Blodnjave motnje
  • Kratke psihotične motnje
  • Shizofreniformna motnja
  • Shizoafektivna motnja
  • Deleča psihotična motnja

Bolezni odvisnosti od psihoaktivnih snovi

  • Odvisnost od alkohola
  • Odvisnost od amfetamina
  • Odvisnost od marihuane
  • Odvisnost od kokaina
  • Odvisnost od halucinogenih drog
  • Odvisnost od inhalacijskih drog
  • Odvisnost od nikotina
  • Odvisnost od opioidov
  • Odvisnost od fenciklidinov
  • Odvisnost od sedativov

ANKSIOZNE MOTNJE

Strah je prilagoditveni odziv na neko ogrožujočo situacijo in je posledica avtonomnega živčnega sistema. Veliko strahov je prirojenih, lahko pa so tudi priučeni.

Če pride do patološkega izražanja strahu, govorimo o anksioznosti, ki lahko nastane kot posledica namišljenega ali resničnega stimulusa, torej se lahko pojavi tudi spontano brez povoda.

Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostih, tako pri otrocih, kot tudi pri starejših. Prizadenejo oba spola, čeprav so pri ženskah pogostejše. Anksiozna motnja ni le neprijetna za posameznika, ampak pomembno vpliva na številna področja bolnikovega življenja. Težave v medosebnih odnosih, izogibanje aktivnostim, ki naj bi bile prijetne in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere izmed posledic. 

Panična motnja

Panični napad je nenaden občutek intenzivnega strahu, ki se pojavi brez predhodnega opozorilnega znaka. Simptomi vključujejo palpitacije, potenje, tresenje, težave z dihanjem, bolečino v prsih, slabost, vrtoglavico, mravljinčenje in mrazenje. Večina ljudi opisuje napad kot velik strah, da bodo znoreli ali umrli. Veliko ljudi zato poišče ob napadu zdravniško pomoč ali urgenco. Napadi so ponavadi kratkotrajni in ne trajajo več kot 30 minut. Kar dvakrat so pogostejši pri ženskah kot pri moških, pojavljajo se najpogosteje po adolescenci. Polovica posameznikov s paničnimi motnjami bo trpela tudi za depresijo ali pa začela zlorabljati alkohol. 

Agorafobija

Agorafobija je huda anksioznost pred situacijami, kjer bi bil pobeg iz nje težak ali neprijeten. To pripelje do tega, da se začne človek takšnim situacijam izogibati (npr. množici ljudi, letalom, dvigalom itd). Agorafobija je lahko tudi eden neželenih izidov panične motnje in je tako kot panična motnja pogostejša pri ženskah.

Obsesivno kompulzivna motnja (OCD)

Obsesije so vztrajne in ponavljajoče se misli, impulzi ali predstave (npr. strah pred okužbo), ki pridejo iz človeka samega, vendar jih oseba nima pod kontrolo. Zaradi tega se razvije izrazita tesnoba, saj se misli vedno znova vračajo. Kompulzije pa so ponavljajoča dejanja ali rituali, ki jih oseba počne, ker si poskuša olajšati tesnobo, ki ji jo povzročajo obsesije. Npr. oseba z obsesivno kompulzivno motnjo lahko ima obsesije, da se lahko okuži s klicami in bo zato izvajala rituale pogostega umivanja rok, da bi zmanjšala tesnobo, povezano s strahom pred okužbo. Ponavljajoča kompulzivna dejanja mora oseba izvajati natančno po zamišljenem redu, sicer se ji tesnoba še poveča.
Motnja je prisotna pri približno 2% populacije in je enakomerno razporejena med oba spola ter pogostejša pri mlajših.

Generalizirana anksioznost

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo so praktično stalno tesnobni, zaskrbljeni in napeti. Vedno so v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljeni zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto tudi samim bolnikom vzrok njihove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, čeprav se lahko zavedajo njihove nesmiselnosti. Ne morejo se sprostiti niti ponoči, zato imajo težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave, kot so glavoboli, potenje, drgetanje ali težko dihanje. 

Biološko ozadje anksioznih motenj

Za večino anksioznih motenj je bila vzpostavljena povezava z genetsko predispozicijo, čeprav še ni znano, kateri določeni geni so krivi za to.  Preostale anksiozne motnje naj bi bile bolj rezultat stresnih dogodkov v življenju. Strah je normalen odziv na ogrožujoč dejavnik, imenovan stresor, in se kaže kot stresni odziv. Stimulativno-odzivni odnos se lahko ojača zaradi izkušenj, lahko pa se tudi zmanjša. Zdrav človek kontrolira stresni odziv preko učenja, če pa se pojavi neprimeren odziv,  ko stres ni prisoten ali pa ni takoj ogrožujoč, govorimo o anksioznosti.

Stresni odgovor se kaže z izogibanjem, povečano pazljivostjo in budnostjo, aktivacijo simpatičnega živčnega sistema ter izločanjem kortizola iz adrenalnih žlez.

Celotno delovanje poteka preko hipotalamično- hipofizne- adrenalne poti (HHA). Kortizol se izloča iz adrenalnega korteksa v odgovor na povečano koncentracijo ACTH hormona, ta pa se sprosti iz sprednje hipofizne žleze v odgovor na povišan CRH hormon. CRH se sprošča v kri iz hipotalamusa in se povečano izloča pri ljudeh z anksioznimi motnjami. HHA pot je nadzorovana preko amigdale in hipokampusa in ko se amigdala neprimerno aktivira, se pojavi anksioznost. Medtem ko amigdala aktivira sproščanje CRH,  hipokampus deluje kot inhibitor na sprostitev tega hormona Lahko se zgodi, da pri kronično povišanem kortizolu nevroni v hipokampusu postanejo neučinkoviti pri zaznavanju in lahko odmrejo, s tem pa inhibitorni sistem ne deluje več pravilno.

Anksioznost je torej povezana s hiperaktivacijo amigdale in zmanjšanim delovanjem hipokampusa. 

Zdravljenje anksioznosti

Za zdravljenje so na izbiro številna zdravila, prav tako pa so učinkovite psihoterapije in posvetovanje.

Psihoterapija: Kot že omenjeno, k anksioznosti velik delež doprinese priučen strah, zato je psihoterapija zelo dobrodošel način zdravljenja. Terapevt postopno povečuje izpostavljenost pacienta določenemu stimulusu, ki povzroča anksioznost in poskuša okrepiti pojem, da dejavnik ni nevaren. Namen je, da preusmerimo povezavo v možganih  in da namišljen ali resničen dejavnik ne vzbudi več stresnega odziva.

Anksiolitična zdravila: Delujejo tako, da spremenijo kemični sinaptični prenos v možganih. To so ponavadi benzodiazepini in inhibitorji ponovnega privzema serotonina. 

Valium (diazepam) je najbolj znan in zelo učinkovit pri zdravljenju akutne anksioznosti. Vsa zdravila, ki stimulirajo GABA delovanje, delujejo anksiolitično, vključujoč znan tip alkohola, etanol. S tem lahko enostavno razložimo razlog, zakaj pogosto pride pri ljudeh z anksioznimi motnjami do alkoholizma.

Inhibitorji ponovnega privzema serotonina (SSRI),  med katerimi je najbolj znan Prozac (fluoxetine), se najpogosteje uporabljajo pri zdravljenju anksioznih motenj, vključno z OCD. SSRI  podaljšajo delovanje serotonina s tem, da inhibirajo njegov ponovni privzem. V nasprotju z benzodiazepini, se terapevtski učinek pri SSRI razvije počasi (v obdobju nekaj tednov pri vsakodnevnem jemanju zdravila). Učinek naj bi bil torej posledica prilagoditve živčnega sistema na kronično povišan serotonin v možganih. 

RAZPOLOŽENJSKE MOTNJE

Afekt je medicinski izraz za čustveno stanje ali razpoloženje, zato so razpoloženjske motnje imenovane tudi afektivne motnje. Več kot 7 % populacije trpi za eno od oblik razpoloženjskih motenj. 

Vsak človek se vsaj enkrat v življenju sreča z občutkom nemoči, razočaranjem in rahle depresije. Če postane to razpoloženje dolgotrajno in hujše oblike, imenujemo to motnjo depresija. Oseba svojega razpoloženja nima več pod kontrolo, zato se lahko ta motnja pojavi nenadoma brez nujnega zunanjega povoda ter lahko traja 4-12 mesecev. Depresija je resna bolezen in je najpogostejši razlog, ki privede do samomora. 

Depresija

Depresija je najpogostejša razpoloženjska motnja, ki letno prizadene 5 % populacije. Značilno je znižanje zanimanja za okolje, aktivnosti in slabo razpoloženje. Za diagnozo depresije morajo biti prisotni ti simptomi vsak dan vsaj 2 tedna. Drugi simptomi so še: zmanjšan/ povečan apetit, nespečnost ali prekomerno spanje, utrujenost, občutek krivde in nevrednosti, zmanjšana zmožnost koncentracije, misli o smrti, …

Epizode depresije ponavadi ne trajajo dlje od dveh let, kljub temu pa ima vztrajen kroničen potek bolezni kar 17 % bolnikov.

Depresija je dvakrat pogostejša pri ženskem spolu. 

Bipolarna motnja (manično-depresivna motnja)

Tako kot depresija, je tudi bipolarna motnja ponavljajoča in dolgotrajna oblika bolezni. Kaže se kot izmenjujoče se epizode depresije in manije. Manija je obdobje nenormalnega, perzistentno povišanega počutja, za katerega so značilna zvišana samozavest, zmanjšana potreba po spanju, povečana komunikacija, povečanje navdiha in idej, …

Biološko ozadje razpoloženjskih motenj

Monoaminska hipoteza:  Razpoloženje je tesno povezano s sproščenimi monoaminskimi nevrotransmitorji (noradrenalin in serotonin) v možganih. Depresija je posledica pomanjkanja tega modulatornega sistema. Čeprav imajo antidepresivna zdravila takojšen učinek na povezovalne sinapse, potrebujejo daljši rok, da pričnejo učinkovati. Zdravila spodbujajo dolgotrajne prilagoditvene sisteme v možganih, vključno s spremembo izražanja genov, ki ublažijo depresijo. 

Diatezno-stresna hipoteza (diathesis-stress hypothesis): Dokazi nakazujejo, da so razpoloženjske motnje odraz našega dednega zapisa in da imamo genetsko predispozicijo za to duševno bolezen. Diateza je medicinski termin, ki izraža predispozicijo za določeno bolezen. Dokazali so tudi, da so izkušnje v zgodnjem otroštvu, kot so zanemarjanje, zlorabe in drugi stresni dogodki,  pomemben dejavnik tveganja pri razvoju razpoloženjskih motenj v odrasli dobi. 

HHA pot je glavna povezava, kjer so prisotni genetski in okoljski vplivi, ki povzročajo razpoloženjske motnje. Kortizol normalno deluje kot inhibitor na HHA povezavo. Pri depresivnih bolnikih je ta pot motena, torej pride do zmanjšanega odgovora hipokampusa na kortizol in zmanjšanega števila glukokortikoidnih receptorjev. Glukokortikoidne receptorje torej regulirajo geni, monoamini in izkušnje iz zgodnjega otroštva.  

Zdravljenje razpoloženjskih motenj

Psihoterapija je učinkovita metoda zdravljenja pri blagih in zmernih oblikah depresije. Bolniku pomaga premagati negativen pogled nad seboj in njegovo prihodnostjo.  

Antidepresivi: Najbolj priljubljeni so: triciklični antidepresivi (blokirajo ponovni privzem NA in serotonina), SSRI (fluoxetine), selektivni inhibitorji ponovnega privzema NA in MAO inhibitorji, ki zmanjšajo encimsko razgradnjo serotonina ter NA. 

Vsa ta zdravila zvišajo nivo monoaminskih nevrotransmitorjev v možganih, potrebujejo pa nekaj tednov, da se pokaže terapevtski učinek. 

Litij: Raziskave kažejo, daj je litij zelo učinkovit pri stabiliziranju razpoloženja pri bolnikih z bipolarnimi motnjami. Prepreči napade manije in depresije, vendar je prav tako potrebno nekaj tednov, da se pokaže terapevtski učinek zdravila. 

SHIZOFRENIJA

Shizofrenija je huda duševna bolezen, ki prizadene misli in dojemanje na način, ki je zdravim ljudem težko dojemljiv. Prizadene približno 1 %  prebivalstva.

Izgubi se stik z realnostjo, motene so misli, dojemanje, počutje in gibanje. Pojavi se tipično v adolescenci in se nadaljuje skozi celo življenje. Poznamo pozitivne in negativne simptome. Pozitivni se kažejo z nenormalnimi mislimi in obnašanjem, kot so blodnje, halucinacije in neprimeren govor ter obnašanje.

Negativni simptomi zajemajo odsotnost odzivov, ki so drugače normalno prisotni – zmanjšano izražanje čustev, zmanjšan govor, težak pričetek dela in oslabljen spomin.

Shizofrenija se deli na veliko podtipov. 

Biološko ozadje shizofrenije

Shizofrenija se pojavlja v družinah, kar pomeni, da nekateri geni določajo, kako močno bo oseba dovzetna za okoljske faktorje, ki povzročajo shizofrenijo. Tudi virusne okužbe in slaba prehranjenost fetusa so bile navedene kot eden izmed možnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motnje. Pomembni so tudi stresni dejavniki okolja.

Možgani shizofrenične osebe imajo povečane ventrikle, ki pa niso vedno nujno prisotni. Dopaminska hipoteza: opazovali so uporabnike amfetaminov in ugotovili, da ti ljudje lažje razvijejo psihotične motnje s pozitivnimi simptomi shizofrenije. To je pripeljalo do spoznanja, da je psihoza povezana s preveliko količino kateholaminov v možganih. 

Glutamatska hipoteza:  PCP droga (»angel dust«) pogosto izzove simptome, podobne shizofreniji (pozitivne in negativne), vendar pa nima vpliva na dopaminske prenašalce. Deluje na sinapse, kjer je prenašalec glutamat. Ker PCP inhibira NMDA receptorje v sinapsah, je logično sklepati, da je shizofrenija posledica zmanjšanega delovanja NMDA receptorjev v možganih. 

Zdravljenje shizofrenije

Zdravljenje sestoji iz zdravil in psihosocialne podpore. Učinkoviti so nevroleptiki, kot so klorpromazin in haloperidol. Pri večini pacientov nevroleptiki zmanjšajo pozitivne simptome. Stranski učinki takšnega zdravljenja so simptomi, podobni Parkinsonovi bolezni (tremor rok, rigidnost). Veliko teh stranskih učinkov se da preprečiti z drugimi netipičnimi nevroleptiki, kot so klozapin, risperidon itd., ker ti ne vplivajo direktno na dopaminske receptorje. Učinkoviti so tudi pri negativnih simptomih. 

ZAKLJUČEK

Duševni bolniki trpijo zaradi predsodkov, zavračanj, poniževanj, zlorab in diskriminacije v družbi. Ker je duševna bolezen posledica patoloških sprememb v možganih, v družbi ne bi smela veljati več za tabu temo, duševni bolniki pa bi morali biti sprejeti kot vsi drugi bolniki. Te osebe potrebujejo spoštovanje, ki temelji na poznavanju in razumevanju njihove situacije. 

Pomembno je, da duševne bolnike spodbujamo h kombiniranemu zdravljenju (zdravila, psihoterapije, družinske terapije, skupine za samopomoč  ipd.) in da je zdravljenje v bolnišnici omejeno na kar najkrajši možen čas.


V prejšnji objavi na blogu portala NajZdravnik si lahko preberete zanimiv prispevek o pomenu telemedicine v 21. stoletju.

8 LITERATURA

  1. Bear MF, Conners BW, Paradiso MA. Neuroscience: Exploring the brain (3rd ed.). Baltimore: Lippincott, Williams and Wilkins; 2006
  2. Mayo Clinic Staff. Mental Ilness. Prebrano 15.11.2010 na URL: http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/mentaldisorders.html
  1. Long PW, M.D. Internet Mental Health. Prebrano 15.11.2010 na URL:http://www.mentalhealth.com/p20-grp.html
  1. Lešer I. Psihiatrija. Prebrano 15.11.2010 na URL:http://www.psihiater-leser.com/452/494.html