Rast in razvoj dlak
Lasje oz. dlake rastejo iz lasnih mešičkov (foliklov), ki so značilni za poraščena področja kože. Funkcionalno in anatomsko jih delimo v več odsekov. Bulbus ali lasna čebulica je najgloblji del mešička in večinoma sega v podkožje. Vanj se vrašča lasna papila. V notranjem delu mešička je korenina lasnega stebla. Proti folikularnemu ustju na površini kože si navzgor sledita spodnji in zgornji odsek mešička. Zgornji odsek delimo na isthmus in infundibulum. Na zadnjem delu lasnega mešička sta dve večcelični izboklini. Prva, pilosebacealna, se nahaja v področju isthmusa, kamor se odpira lojnica (glandula sebacea) s svojim izvodilo. Druga, bulge, je v spodnjem odseku mešička, kamor se pripenja mišica naježevalka (m. arrector pili), tvorijo jo zarodne celice (1).
Prvi zametki lasnih mešičkov se pojavijo pri plodu med 9. in 12. tednom nosečnosti na obrveh, zgornji ustnici in na bradi. Drugi lasni mešički se razvijejo do 4. in 5. meseca. Novi lasje po rojstvu praviloma ne nastajajo, izjemoma le kot odgovor na hudo lokalno telesno poškodbo (1).
Lasna papila nastane iz mezodermalnih celic. Uravnava lasni cikel, njena velikost pa določa premer lasnega stebla. Tvorba lasnega stebla se začne z intenzivno proliferacijo in diferenciacijo zarodnih celic v lasni čebulici (bulbusu) in suprabulbarno. Celice lasne čebulice se pomikajo proti površini, med njih pa se vrivajo melanociti. Od količine melanina je odvisna barva las (1).
Lasni ovojnici sta odgovorni za prehranjevanje nastajajočega lasu, hitrost gibanja celic proti površini in dokončno obliko lasu (1).
Spodnji del lasnega mešička obdaja mreža kapilar. Vsak lasni mešiček obdaja 5 – 12 vzdolžnih senzoričnih živčnih vlaken, ki so pod izvodilom lojnice in se končujejo kot prosti živčni končiči v bulbusu (1).

Slika 1: Lasni mešiček
Lasni cikel
Presnovna dejavnost celic lasnih mešičkov in posledično hitrost rasti se ciklično spreminja. Uravnava jo lasna papila. Po obliki lasnih mešičkov ugotovimo, v kateri fazi je v določenem trenutku (1).
Lasni cikel sestoji iz treh faz. Anagena faza se prične s tvorbo novega lasu in je obdobje, ko las aktivno raste. Zarodne celice v suprabulbarnem delu mešička se intenzivno delijo. Dolžina anagene faze variira od 2 do 8 let, v povprečju pa traja 3 leta (1, 2).
Sledi katagena faza, v kateri se zmanjšata mitotična aktivnost zarodnih celic in melanogeneza. Las postane hipopigmentiran, lasne ovojnice se strukturno spremenijo, nastopi apoptoza celic distalnega dela zunanje lasne ovojnice. Katagena faza traja od 3 do 4 tedne (1).
Nato nastopi telogena faza, ki je obdobje mirovanja. V tej fazi lasje izpadejo. Telogena faza traja od 3 do 4 mesece (1).
Razmerje med anagenimi in telogenimi lasnimi mešički je večje v otroštvu in manjše v starosti. Na lasišču zdravega odraslega je v danem trenutku okrog 90 % anagenih las, skoraj 10 % telogenih las, manj kot odstotek lasnih mešičkov pa je v katageni fazi. Na dan izpade 70 – 120 las, izpadanje pa je intenzivnejše spomladi in jeseni (1, 2).
Posamezne rastne faze trajajo različno, odvisno od starosti in regije, obstajajo pa tudi individualne razlike. Lasni ciklus uravnavajo rastni dejavniki in signalni peptidi lasne papile. Med sistemskimi dejavniki so najpomembnejši spolni in ščitnični hormoni ter rastni hormon. Pomembno vlogo imajo tudi androgeni encimi na površju celic lasnega mešička. Androgeni so nujni za konverzijo velusnih dlak brade in telesa v terminalne dlake. Dogajanje se začne v puberteti in traja nekaj desetletij (1).

Slika 2: Lasni cikel
Vrste dlak
Po obliki dlak razlikujemo 4 tipe.
Lanugo nastane takoj po razvoju lasnih mešičkov in predstavlja prve dlake. Prisoten je le v času intrauterinega življenja. Enakomerno pokriva vse telo in odpade med 7. in 8. mesecem plodovega življenja (1).
Velusne dlake nadomestijo lanugo skoraj na vseh delih telesa, razen na dlaneh, podplatih in na mestih, kjer se razvijejo terminalne dlake. So tanke, hipo- ali nepigmentirane, brez sredice in merijo v dolžino do 2 cm (1).
Terminalne dlake (večina dlak na lasišču) delimo na primarne in sekundarne. Primarne se razvijejo po odpadu lanuga na lasišču, obrveh in trepalnicah. Sekundarne dlake se razvijejo v puberteti kot odgovor na androgene hormone (1).
Intermitentne dlake so vmesni tip med velusnimi in terminalnimi dlakami (1).

Slika 3: Prikaz terminalne in velusne dlake
DIAGNOSTIČNI POSTOPKI
Anamneza
Pomembno je ugotoviti, kdaj so lasje začeli izpadati, obseg prizadetega lasišča (difuzen/lokaliziran), dinamiko izpadanja (ves čas ali občasno), jakost (močno ali blago), sezonska nihanja (spomladi in jeseni močneje izpadajo) in morebitne sprožilne dejavnike (uživanje zdravil, prebolele okužbe, druge pridružene bolezni) (1).
Pregled
Pri pregledu ocenjujemo obseg in lokalizacijo prizadetega lasišča (difuzno ali lokalizirano), lasno gostoto (kot merilo upoštevamo lasišče na zatilju), tip las in posebnosti (terminalni lasje/velusni lasje, odrezani lasje, prelomljeni lasje) ter kakovost las (debelino in pigmentiranost). Pregledati je potrebno še kožo lasišča, ki je lahko vneta, se lušči, lahko jo spremlja tudi seboreja (1).
Trihogram
Trihogram je metoda, s katero ocenimo delež las, ki so v posameznih fazah lasnega cikla. Preiskovalec s posebej prirejenimi kirurškimi prijemalkami (pean) izpuli vzorec 40 – 50 las z roba obolelega žarišča v lasišču in z neprizadetega dela lasišča, ki služi kot referenca (na zatilju). Lase primemo 1 cm nad kožo in jih z naglo potezo izpulimo. Po pripravi v kalijevem lugu jih preiskovalec pregleda pod svetlobnim mikroskopom in izrazi delež anagenih, katagenih in telogenih ter morebitnih displastičnih las. Preiskava je koristna pri zdravljenju alopecij (npr. androgene) ali za potrditev klinične diagnoze (1).
Metoda okna (window)
Metoda okna se uporablja predvsem pri sumu na trihotilomanijo, ki je ne moremo zanesljivo potrditi. Na lasišču, predvsem na bolniku težje dostopnem mestu (na zatilju), obrijemo manjši del (npr. kvadrat 1 x 1 cm – okno) in obriti del prekrijemo z oblogo, ki ne moti rasti las. Bolnika pregledamo najkasneje čez mesec dni, lasje v tem času zrastejo približno 1 cm. Odstopanje od pričakovanega izvida nam lahko potrdi sum na trihotilomanijo (1).
Test vlečenja las (pull test)
Preiskovalec z dvema prstoma prime vzorec 20 – 30 las in jih z rahlim potegom povleče. Pri takem vlečenju (in ne puljenju kot pri trihogramu) pričakujemo do 20 % izvlečenih telogenih las, ki jih izkušen preiskovalec lahko oceni že s prostim očesom. Večji delež z veliko verjetnostjo potrdi sum na telogeni efluvij. Za objektivizacijo rezultatov je najprimerneje pregledati celotno lasišče (1).
Pregled las s svetlobnim mikroskopom
Že z manjšo povečavo lahko vidimo nepravilno oblikovane dlake (rotacijo okrog vzdolžne osi, zažemke, prečne in vzdolžne razpoke, ugreznine in distrofične lase) (1).
Kadar ocenjujemo ultrastrukturo posameznih celic, lahko pregledamo lase še z elektronskim mikroskopom (1).
Pregled z dermatoskopom
V zadnjem času se je dermatoskopija lasišča uveljavila kot ena od metod, ki nam pomaga pri postavitvi diagnoze. Pri bolnikih z androgeno alopecijo lahko opazimo variabilnost v premeru las za več kot 20 %. Pri bolnikih z alopecijo areato lahko opazimo rumene perifolikularne točke, ki se združujejo v skupine po 2 – 3. Pri bolnikih z luskavico v lasišču lahko opazimo pikčaste krvavitve iz torturoznih kapilar v papilarnem dermisu, pri lichnu planopapilarisu pa perifolikularni eritem in hiperkeratozo (1).
BOLEZNI LASIŠČA
Bolezni lasišča delimo v dve skupini: v cikatricialne (brazgotinske) in druge. Po obsegu lahko prizadenejo vse lasišče (difuzno) ali pa so omejene (lokalizirane), po trajnosti so lahko začasne ali trajne (1).
Telogeni efluvij (Effluvium telogenes)
Telogeni efluvij ali simptomatično izpadanje las se pojavi 1-3 mesece po izpostavljenosti sprožilnemu dejavniku. Izpadanje las se začne nenadno, prizadeti se dokaj natančno spomnijo, kdaj so jim lasje pričeli izpadati. Alopecija sama po sebi ni trajna, popolna plešavost se nikoli ne razvije, vendar se lasišče lahko močno razredči. Akutno nastali telogeni efluvij traja po navadi do 6 mesecev, lahko tudi spontano izzveni, včasih pa preide v kronično obliko, ki traja tudi več let. Pogostejši je pri ženskah v srednjih letih, po porodu in v menopavzi (1).
Znani sprožilni dejavniki so hormonski (hiper- in hipotiroidizem, nosečnost, uživanje oralnih kontraceptivov), prehranski (pomanjkanje cinka, železa, esencialnih maščobnih kislin, biotina, stradanje, hujšanje), določena zdravila in drugi. Pogosto omenjajo vlogo stresa, vendar se večina avtorjev nagiba k razlagi, da je stres posledica telogenega efluvija in ne obratno (1).
Klinična slika
Lasišče je difuzno razredčeno, lasje so tanjši, distrofični, drugače pigmentirani (1).
Diagnostika
Diagnozo postavimo s pomočjo anamneze, klinične slike in pull testa (1).
Diferencialna diagnoza
Možne diferencialne diagnoze so anageni efluvij (ko je pridružen telogeni efluvij), androgenetična alopecija v začetnem stadiju, nalezljive bolezni, senilna alopecija, alopecija areata (difuzna oblika), trihotilomanija (1).
Terapija
Zdravljenje ni potrebno, saj bolezen izzveni sama od sebe (1).

Slika 4: Telogeni efluvij
Anageni efluvij (Effluvium anagenes)
Anageni efluvij je izpadanje las, ki prizadene predvsem bolnike, ki se zdravijo s citostatiki, kemoterapevtiki in z radioterapijo. Neposredno po začetku zdravljenja s citostatiki začnejo izraščati distrofični anageni lasje, ki se v naslednjih nekaj dnevih ali tednih postopno tanjšajo in se začnejo lomiti. Bolezen napreduje do skoraj popolne alopecije. Takšno stanje je za bolnika zelo zaskrbljujoče, vendar je alopecija začasna in traja ves čas zdravljenja bolnikove osnovne bolezni (1).
Vzrok za anageni efluvij je neposredna toksična okvara DNA zarodnih celic v anagenih lasnih mešičkih (1).
Klinična slika
Na bolnikovem lasišču vidimo distrofične, večinoma tudi prelomljene anagene lase. Lasje se postopno redčijo in alopecija je na koncu skoraj popolna (1).
Diagnostika
Diagnostika temelji na anamnezi, klinični sliki, testih vlečenja las in trihogramu (1).
Diferencialna diagnoza
Možna diferencialna diagnoza je telogeni efluvij (predvsem kadar spremlja anageni efluvij) (1).
Terapija
Lasje spontano zrastejo 3-4 mesece po zaključenem zdravljenju bolnikove osnovne bolezni (1).
Androgena alopecija (Alopecia androgenetica)
Prvi znaki androgene alopecije oz. moške plešavosti se pojavijo navadno že v zgodnjih 20. letih. Lasje se postopoma in difuzno tanjšajo, v napredovalem stadiju pa se iz terminalnih spremenijo v lase, ki so podobni velusnim in so tudi hipopigmentirani. Lasišče se redči pri moških drugače kot pri ženskah. Androgena alopecija nastane do 50. leta starosti pri vsakem drugem moškem (1).
Klinična slika
Pri moškem se lasišče sprva razredči ob sprednji lasni črti (bitemporalni recesusi), nato se začne lasna črta pomikati nazaj (tip 1 po Hamiltonu in Norwoodu, HN). Stanje je fiziološko pri vsakem moškem do 30. leta starosti. Lasišče se hkrati razredči še na temenu in področji se na koncu združita (HN tip 3–6). Končno se lahko lasišče docela razredči (HN tip 7), vendar na zatilju in ob sencih praviloma ni prizadeto. Pri moških lahko opazujemo tudi ženski tip androgene alopecije (1).
Pri ženskah se lasišče razredči najprej na temenu, Ludwig razlikuje 3 tipe (L 1–3). Spremembe so lahko blage (L 1) ali izrazite (L 3). Sprednja lasna črta se večinoma ne umika nazaj, lasišče na zatilju in na sencih ni prizadeto (1).
Etiologija
Nekateri mislijo, da je dedovanje androgene alopecije avtosomno dominantno z variabilno penetranco, drugi, da je dedovanje vezano na spolna kromosoma ali da je multifaktorsko (1).
Genetična informacija se izraža kot razporeditev in število receptorjev za androgene hormone in encime, npr. 5α reduktaze (5αR) ali aromataze na lasnih mešičkih. Vzrok je vezava dihidrotestosterona (DHT) na receptorje lasnih mešičkov. DHT nastane s pretvorbo iz testosterona pod vplivom 5αR (tipa II). V zadnjem času je vse več znanstvenih raziskav, ki poudarjajo pomen oksidativnega stresa celic dermalne papile in neravnovesja med oksidanti in reducenti. V etiopatogenezi se je omenjal vpliv prostaglandinov, vendar nedavne genetične raziskave tega niso potrdile (1).
Pri androgeni alopeciji se lasni mešički postopno zmanjšujejo. Skrajšuje se anagena faza (in poveča se delež telogenih las), pomanjšajo se tudi matične celice. Pri napredovalem stadiju vidimo vnetje in fibrozacijo lasnih mešičkov. Testosteron se lahko pod vplivom encima citokrom p 450 aromataze pretvarja tudi v estradiol in estron, kar varuje lasne mešičke (1).
Diagnostika
Diagnozo postavimo s pomočjo anamneze in klinične slike (1).
Diferencialna diagnoza
Diferencialna diagnoza je lahko telogeni efluvij (v začetni fazi) ali pa alopecija areata (difuzna oblika) (1).
Terapija
Pri moških: 1 mg finasterida per os dnevno (selektivni inhibitor 5αR, tipa II). Učinkovita je še 2 ali 5 % raztopina minoksidila lokalno. Novejše zdravilo je dutoserid (selektivni inhibitor 5αR tipa I in II) (1).
Pri ženskah: 50–100 mg ciproteron acetata (CPA) per os dnevno od 5. do 14. dneva menstrualnega cikla (antiandrogeni), do 200 mg spironolaktona per os dnevno (antagonist aldosterona) in lokalno raztopina 2 ali 5 % minoksidila (1).
Moške in ženske lahko zdravimo tudi kirurško s presaditvijo las (1).

Slika 5: Androgena alopecija
Alopecia areata
Potek alopecije areate je nepredvidljiv, lahko tudi spontano izgine. Družinska anamneza je pozitivna pri 40 % bolnikov. Limfocitni infiltrat (aktivirani CD4 in CD8) okoli anagenih lasnih mešičkov kaže na avtoimunsko etiologijo. Mnenja glede sprožilnih dejavnikov so deljena, večkrat omenjajo vnetna žarišča (fokuse). Psihične motnje se čedalje pogosteje omenjajo kot posledica alopecije areata in ne kot sprožilni dejavnik (1).
Obstaja močna povezava med genetično občutljivostjo za alopecijo areata in antigeni HLA tipa II na anagenih lasnih mešičkih (1).
Klinična slika
Lasje ali dlake izpadajo v okroglih, ovalnih ali retikularnih žariščih, ki so različno velika in se včasih med seboj zlivajo. Alopecija areata lahko preide v totalno alopecijo, redkeje je lasišče prizadeto difuzno (difuzna oblika bolezni). Posebna alopecija areata je ofiaza (ophiasis), kjer je lasišče prizadeto na zatilju. Taka oblika lahko napreduje v univerzalno alopecijo, ko izpadejo vse dlake po telesu, tudi obrvi, trepalnice, brada. Prizadeta koža ni atrofična, ni vneta in je brez brazgotin. Lasje ob robu lasišča so včasih značilno podobni klicajem. Nohti so prizadeti pri 20 % bolnikov. Alopecijo areata lahko spremljajo astma, alergični rinitis, atopični dermatitis, ščitnična disfunkcija, vitiligo, lupus eritematozus, revmatoidni artritis, perniciozna anemija, sklerodermija, ulcerozni kolitis in druge bolezni (1).
Diagnostika
Za diagnozo navadno zadostujeta anamneza in klinična slika (1).
Diferencialna diagnoza
Možne diferencialne diagnoze so sekundarni sifilis, trihotilomanija, trakcijska alopecija, zgodnji kronični lupus eritematozus, androgena alopecija (difuzna oblika) (1).
Terapija
Alopecijo areata zdravimo individualno, prilagojeno bolnikovi starosti, zdravstvenemu stanju, trajanju in razširjenosti bolezni (1).
Za lokalno zdravljenje se uporablja 2 ali 5 % raztopina minoksidila, kortikosteroidi, senzibilizatorji, iritanti, krioterapija, fotokemoterapija (PUVA) (1).
Sistemsko zdravljenje vključuje fotokemoterapijo (PUVA), kortikosteroide in druge imunosupresive (1).
Dodatne možnosti so trajna tetovaža (predvsem obrvi in trepalnic), lasulja, lasni vložki in posvet s psihoterapevtom (1).

Slika 6: Alopecia areata
Trakcijska alopecija
Trakcijska alopecija je pogosta oblika alopecije pri afroameriških ženskah in otrocih, ki dalj časa nosijo tesno spletene kitke, drede in druge tradicionalne pričeske. Lahko pa se pojavi tudi pri kavkazijcih, ki pogosto nosijo lase tesno spete v čop, figo ali imajo lasne podaljške. Kronična trakcija las zaradi tesno spete pričeske povzroča mehansko poškodbo lasnih foliklov in vodi v difuzno redčenje las in alopecijo na robovih lasišča (frontalno, temporalno in okcipitalno) (3).
Klinična slika
Najzgodnejši klinični znak trakcijske alopecije je perifolikularni eritem, ki se razvije v folikulitis s perifolikularnimi pustulami in papulami. Stanje kasneje napreduje v brazgotinsko alopecijo. Najpogostejši mesti izgube las sta frontalni in temporoparietalni del lasne linije. Zelo značilen in pomemben za diagnostiko pa je t.i. fringe znak, ki pomeni preostanek nekaj las na sprednjem robu območja izgube las (4).
Dermatoskopija razkrije redčenje las, ohranitev majhnih las, podobnih velusnim, izgubo folikularnih odprtin in bele ali rjave obloge na laseh, ki obdajajo proksimalne dele lasnega stebla (3).
Diagnostika
Anamneza, klinična slika, dermatoskopija, histopatologija (4).
Diferencialna diagnoza
V začetnih fazah lahko trakcijska alopecija izgleda podobno kot trihotilomanija ali alopecija areata, saj vidimo nebrazgotinsko alopecijo z zlomljenimi lasmi. Kasneje je podobna brazgotinskim alopecijam, kot sta frontalna fibrozirajoča alopecija in centralna centrifugalna cikatricialna alopecija (4).
Zdravljenje
Pomembno je zgodnje prepoznavanje in ukrepanje, saj je v začetnih fazah trakcijska alopecija reverzibilna, kasneje pa preide v ireverzibilno brazgotinsko alopecijo. Ključnega pomena pri zdravljenju v katerikoli fazi bolezni je sprostitev trakcije, torej prenehanje nošenja tesnih pričesk. Priporoča se tudi izogibanje kemičnega in toplotnega obdelovanja las. Začetno medikamentozno zdravljenje predstavlja aplikacijo topičnih kortikosteroidov na prizadeti rob lasišča, prav tako pa uporaba sistemskih in lokalnih antibiotikov. Glede na nekatera poročila bi lahko bila učinkovita tudi topikalna aplikacija 2 % minoksidila (4).
Trihotilomanija (trichotillomania)
Bolezen nastane zaradi puljenja las bolnika samega, predvsem pri bolnikih s psihičnimi motnjami. Lase/dlake lahko puli tudi kdo drug, predvsem ljudje v bolnikovi bližini (starši, rejniki, sorodniki). Alopecija je začasna in je pogostejša pri otrocih (1).
Klinična slika
Na lasišču je lahko eno ali več bolj ali manj razredčenih alopecijskih žarišč, predvsem na mestih, ki so bolniku najlažje dostopna. Vidimo pretrgane lase različnih dolžin. Lasišče je redko prizadeto difuzno, lahko pa so prizadete tudi obrvi, trepalnice in drugi porasli deli telesa (1).
Diagnostika
Diagnostika vključuje anamnezo, klinično sliko, pregled prizadetih las s svetlobnim mikroskopom, metodo okna, redko je potrebno opraviti biopsijo prizadetega lasišča (1).
Diferencialna diagnoza
Možne diagnoze so še alopecija areata in androgena alopecija (pri difuzni trihotilomaniji) (1).
Terapija
Najpomembnejša je psihoterapija (1).
Loose anagen hair syndrome (LAS)
Loose anagen hair syndrome je sorazmerno novo opisana bolezen. Zanjo je značilno, da so anageni lasje le rahlo pritrjeni v lasnih mešičkih in jih z lahkoto ter brez bolečine izpulimo. Lasna gostota in dolžina se s starostjo sicer izboljšujeta, vendar so slabo pritrjeni anageni lasje v foliklih prisotni vse življenje (1).
S svetlobnim mikroskopom lahko opazimo spremenjene bulbuse anagenih las in nagubano kutikulo, ni pa videti lasne ovojnice. S transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM) opazimo defekte notranje lasne ovojnice, še posebej na Huxleyjevi plasti (1).
LAS je lahko samostojno obolenje, na sicer neprizadetem lasišču so možni sporadični razrahljani anageni lasje, lahko pa spremlja tudi razvojne nepravilnosti, kot so Noonanov sindrom, nail-patella sindrom, trihorinofalangealni sindrom, hipohondrotično ektodermalno displazijo in druge (1).
Brazgotinska alopecija (Alopecia cicatricialis)
Brazgotinsko alopecijo, pri kateri folikularni epitelij nadomesti vezivno tkivo, prištevamo med trajne alopecije. Lasne mešičke lahko prizadenejo neposredno npr. lupus eritematozus, lichen planopilaris ali pa bolezenski procesi, ki se širijo iz okolice: okužbe lasišča, neoplastični procesi, opekline ali ionizirajoče sevanje in drugi. Možne so tudi razvojne motnje. Nekateri sem prištevajo tudi atrofične alopecije (1, 5).
Lichen planopilaris je redka vnetna bolezen, ki vodi v progresivno permanentno izgubo las na lasišču. Najpogosteje prizadene mlajše ženske, čeprav pa lahko prizadene ljudi vseh starosti, tudi moške. Pogosto se razvije v povezavi z lichen planusom, ki prizadene kožo, sluznice in nohte. Ločimo tri oblike lichen planopilaris: klasični oz. folikularni lichen planopilaris, frontalno fibrozirajočo alopecijo in sindrom Graham Little (6).
Frontalna fibrozirajoča alopecija je lokalizirana oblika lichen planopilarisa, pri kateri se pojavi izguba las in brazgotinjenje v frontalni regiji lasišča. Najpogosteje prizadene ženske v menopavzi oz. ženske, starejše od 50 let. Zelo redko se pojavi pri temnopoltih ljudeh (7).
Klinična slika
Na prizadetem delu je koža tanka, vidimo brazgotine, folikularne keratotične čepke, diskretno luščenje in eritem (1).
Diagnostika
Za postavitev diagnoze je koristna ekscizija prizadetega dela lasišča (1).
VIRI
- Kansky A, Miljković J, Dolenc-Voljč M. Kožne in spolne bolezni. Ljubljana: Združenje slovenskih dermatologov, 2017.
- II. dermatološki dnevi, strokovno izpopolnjevanje iz dermatologije z mednarodno udeležbo. Zbornik predavanj. Maribor: Splošna bolnišnica, 2004.
- Kerl H, et al. Diagnostic Cutaneous Pathology. A Textbook and Atlas – Volume 1. Gradec: Verlagshaus Jakomini, 2018.
- Billero V, Miteva M. Traction alopecia: the root of the problem. Clin Cosmet Investig Dermatol. 2018; 11: 149-159. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5896661/
- Bolognia L, Jorizzo J, Schaffer J. Dermatology. Elsevier Limited, 2012.
- Dyall-Smith D. Lichen planopilaris. Australia, 2011. Dostopno na: https://dermnetnz.org/topics/lichen-planopilaris/
- Singh D. Frontal fibrosing alopecia. New Zealand, 2018. Dostopno na: https://dermnetnz.org/topics/frontal-fibrosing-alopecia/
Pri NajZdravniku smo se odločili, da bomo na našem blogu začeli tedensko objavljati objave, ki se bodo nanašale predvsem na medicinsko tematiko. V prejšnjem blogu si lahko preberete več informacij o začetkih našega največjega slovenskega portala za iskanje zasebnih zdravnikov, zobozdravnikov in zdravnikov s koncesijo.