Obsesivno kompulzivna motnja

Obsesivno kompulzivna motnja
Blog

Pojavne oblike obsesivno-kompulzivne motnje so lahko različne: človeka lahko mučijo samo obsesije, samo kompulzije ali pa kombinacija obeh (1). 

OBSESIJE so neprijetne misli, podobe ali vzgibi (impulzi), ki se človeku neprestano vsiljujejo, pa jih ne more odpraviti, čeprav se trudi. Vsakdo pozna tako vsiljivo misel, ki se iznenada pojavi in se potem nekaj časa “vrti” po človekovih možganih. Lep primer je neka melodija, ki se nam vsili, že ko se zbudimo, potem pa se lahko tisti dan še velikokrat ponovi. Vsiljivko lahko odženemo, tako da se začnemo miselno in dejansko ukvarjati z drugimi zadevami, človek, ki trpi za obsesijami, pa le s težavo preusmeri svoje misli drugam ali pa se sploh ne more znebiti obsesivne podobe oz. impulza (1). 

Obsesije se razlikujejo od normalnih vsiljivk tudi po vsebini. Večinoma so to misli o nečem neprijetnem, kot na primer o nasilju, nasilni spolnosti, okuženosti ali o kakšni kletvici. Tudi podobe, ki se obsesivno ponavljajo, so običajno podobe nasilja. Enako velja za obsesivne impulze. Tak primer je ponavljajoči se impulz, da bi človek zabodel svojega dragega svojca, čeprav tega v resnici ne želi storiti, saj ima človeka rad. Za vse tri vrste obsesij torej velja, da so neprijetne in da se jim človek ne zmore upreti (1). 

KOMPULZIVNA DEJANJA ali rituali imajo obliko stereotipno ponavljajočih se vedenj (denimo umivanje rok) ali mentalnih dejanj (denimo štetje razpok na pločniku). S kompulzivnim dejanjem oseba poskuša preprečiti tesnobo ali neželen dogodek, za katerega se boji, da se bo zgodil. Čeprav oseba tovrstno vedenje prepoznava kot nesmiselno in neučinkovito ter se mu poskuša postaviti po robu, je impulz premočan (2). 

Kompulzivno dejanje oseba izvede z namenom, da bi zmanjšala tesnobo, ki jo povzroča obsesija, vendar to ne uspe vedno. Včasih se tesnoba po kompulzivnem dejanju še celo poveča. Prav tako se tesnoba poveča, če se oseba upira izvedbi kompulzivnega dejanja (3). 

OKM.png

Slika 1: Obsesivno-kompulzivni proces (2).

Epidemiologija

V zadnjih dveh desetletjih se je pokazalo, da se pojavlja kar pogosto oz. s prevalenco v svetovnem merilu od 2 do 3 %. Med odraslimi se pri ženskah in moških pojavlja enako pogosto, medtem ko med adolescenti prevladujejo fantje. Povprečna starost, ko se bolezen pojavi, je 20 let (pri fantih malo prej, pri dekletih malo pozneje). V splošnem se simptomi pri dveh tretjinah bolnikov pojavijo pred 25. letom in pri manj kot 15 % po 35. letu. Simptomi se lahko pojavijo že v otroštvu, ponekod že pri starosti dveh let (1, 3).

Simptomi

Bistveni simptomi obsesivno- kompulzivne motnje so vsiljive, neželene in ponavljajoče se vsiljive misli (obsesije) ter vsiljiva, ponavljajoča se prisilna dejanja ali rituali (kompulzije) (1). 

Najpogostejše vsiljive – obsesivne misli so: 

  • strah pred okužbo ali umazanijo
  • urejenost in simetričnost
  • agresivni ali grozljivi impulzi
  • seksualne predstave ali misli (2)

Najpogostejša prisilna – kompulzivna vedenja so:

  • pranje in čiščenje
  • štetje
  • preverjanje
  • zahtevno prepričevanje
  • ponavljanje istih dejanj
  • pretirana urejenost
  • zbiranje, shranjevanje (2)

Podrobnejši seznam obsesij in kompulzij lahko najdete v prilogi.

Klinične značilnosti in diagnostična merila

Diagnoza po MKB-10 vključuje naslednja merila:

Za diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje morajo biti obsesivne misli, kompulzivna dejanja ali njihov preplet prisotni večino dni vsaj 14 dni zaporedoma. Povzročati morajo neugodje in motiti vsakdanje dejavnosti. Obsesivni simptomi morajo imeti naslednje značilnosti:

  • bolniki jih morajo prepoznati kot svoje lastne misli ali impulze,
  • prisotna mora biti vsaj ena obsesivna misel ali kompulzivno dejanje, ki se mu bolnik neuspešno upira, čeprav so lahko prisotni tudi drugi obsesivni simptomi, ki se jim bolnik ne upira več, 
  • ob  misli, da bi bolnik uresničil obsesivno misel ali dejanje, ne sme doživeti užitka (preprostega olajšanja napetosti ali anksioznosti ne pojmujemo kot užitek),
  • neprijetne misli, podobe ali impulzi se morajo ponavljati (1).

Po navadi ti ljudje obiščejo 3-4 zdravnike in porabijo več kot 9 let, da se jim postavi prava diagnoza. Zgodnejše zdravljenje lahko zmanjša tveganje za razvoj drugih bolezni, kot je na primer depresija (4).

Pri diagnozi si pomagamo z naslednjimi tremi rutinskimi vprašanji: 

  1. Ali imate ponavljajoče se misli, ki vam povzročajo tesnobo, in se jih ne morete znebiti, ne glede na to, kako močno se trudite?
  2. Ali ves čas skrbite za to, da bodo stvari okrog vas čiste oz. ali si pogosto umivate roke?
  3. Ali pretirano preverjate stvari?

Če je odgovor na katerokoli vprašanje pritrdilen, je velika verjetnost, da gre za obsesivno-kompulzivno motnjo, zato je potrebno narediti nadaljnje preiskave (4). 

Obstaja tudi presejalni test obsesivno-kompulzivne motnje, ki nam lahko pomaga pri določanju, ali ima nekdo simptome te motnje, ali ne. Ta presejalni test lahko najdete v prilogi.

Etiologija

O vzroku obsesivno-kompulzivne motnje obstaja veliko različnih teorij, a zanje ni pravih dokazov. Pri nastanku te motnje pripisujejo določeno vlogo serotoninu, vendar predvsem zato, ker jo lahko  s serotoninergičnimi zdravili uspešno zdravimo (npr. nekateri antidepresivi, ki so specifični zaviralci ponovnega privzema serotonina – SSRI) (1).

Enako je z genetskimi dejavniki: pri pojavnosti obsesivno-kompulzivne motnje naj bi igrali določeno vlogo, vendar za to ni čvrstih dokazov. OKM ima približno 20 % sorodnikov ljudi z OKM (1, 2).

Kognitivno-vedenjska teorija razlaga nastanek obsesij in kompulzij kot pomoč pri zmanjševanju anksioznosti. Kompulzija je po taki razlagi naučeno vedenje, ki zmanjša anksioznost in se po načelu pogojnega refleksa ponovi, kadar se pojavi anksioznost (1).

Po psihodinamični razlagi naj bi bili obsesivni in kompulzivni simptomi obramba pred mislimi in občutki, ki bi jih sicer človek težko prenašal. Primer za to teorijo je lahko človek, ki je bil vzgojen v prepričanju, da je spolnost nekaj umazanega. Fantaziranje o spolnosti poveča raven njegove anksioznosti, pred katero se želi ubraniti, tako da si začne kompulzivno umivati roke ali čistiti stanovanje (1). 

V redkih primerih lahko encefalitis, streptokokna infekcija (pri otrocih), striatne poškodbe (kongenitalne ali pridobljene) ali poškodbe glave, direktno povzročijo razvoj obsesivno-kompulzivne motnje (4).

Obstajajo tudi določeni dokazi za nevrološko podlago nastanka obsesivno-kompulzivne motnje: pacienti z obsesivno-kompulzivno motnjo imajo znatno več sive substance in manj bele substance kot drugi ljudje, poleg tega so opazili še različno aktivnost v določenih delih možganov med pacienti z obsesivno-kompulzivno motnjo in zdravimi ljudmi (4).

Zdravljenje

Ko po anamnezi in diferencialni diagnostiki (najpogosteje je potrebno izključiti depresijo) postavimo diagnozo, je potrebno bolnika celostno zdraviti. Ob medikamentozni terapiji se je izkazala za najučinkovitejšo kognitivno-vedenjska psihoterapija (1).

Zdravljenje običajno začnemo z enim od zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI). Ker deluje anksiolitično in izboljšuje razpoloženje, se bolnik že po nekaj tednih takega zdravljenja umiri in lažje sodeluje pri psihoterapevtskem zdravljenju (1).

Približno 40-60 % pacientov se odzove na zaviralce ponovnega privzema serotonina, pri čemer je povprečno izboljšanje za 20-40 %. Vsa zdravila iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina imajo podoben učinek, vendar se posameznik odzove zgolj na eno ali dve. Zdravljenje z zdravili naj bi trajalo vsaj 10-12 tednov, optimalni odmerki zdravil pa so večji kot pri zdravljenju depresije. Za razliko od kognitivno-vedenjske terapije po kateri pride do relapsa pri 25 % bolnikov, pride pri prenehanju jemanja zdravil do relapsa pri veliko večjem številu bolnikov (4). 

Kljub psihodinamični teoriji nastanka obsesivno-kompulzivne motnje, se psihodinamična teorija ni obnesla. Bistveno bolj uspešna je kognitivno- vedenjska terapija. Uporabljamo več tehnik (1).

Zaustavljanje misli je tehnika, s katero bolnik razvije nekaj nadzora nad obsesivnimi mislimi. Tehnika je dokaj enostavna, vloga terapevta pa je precej direktivna. Terapevt naroči bolniku, naj se prepusti obsesivnim mislim, potem pa zakriči “Stop!”. V tem trenutku mora bolnik preusmeriti misli na nekaj drugega. Kasneje v terapiji si mora bolnik sam v mislih ukazati “Stop!” in pomisliti na nekaj drugega (1).

Preprečevanje odziva vključuje izpostavljanje bolnika situaciji, v kateri se poveča raven njegove anksioznosti do te mere, da se pojavi kompulzivno vedenje. Terapevt mu izvedbo kompulzivnega vedenja prepreči, če ne drugače tudi s telesnim omejevanjem (ga na primer drži za roke in ga ne izpusti) (1). 

Obvladovanje dražljaja vključuje terapevtsko naročilo bolniku, naj si določi čas v dnevu, ko se lahko prepusti obsesivnim mislim. Ko se pojavi obsesija, jo bolnik zavestno preloži na čas, ki si ga je določil, in tako lažje obvladuje obsesije, ki se pojavljajo izven določenega časa (1).

Paciente, ki imajo zgolj obsesivne misli, nimajo pa kompulzacij, se nauči, naj se ne upirajo mislim, ampak naj jih preprosto, naravno spustijo mimo. Da jim to uspe, je, seveda, potrebno nekaj vaje (4).

Pri pacientih, ki navajajo gnusne, verske ali vsiljive seksualne misli, ki se jim zdijo odvratne, poskrbimo za to, da na glas izgovorijo svoje misli in jih tudi posnamejo. Potem pacient posluša ta posnetek, dokler ga te misli ne vznemirjajo več tako močno (4). 

Glede na smernice naj bi bila kognitivno-vedenjska terapija prvi izbor zdravljenja. Pri tistih pacientih, ki pa imajo hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje (zaradi simptomov ne morejo normalno funkcionirati ne v službi in ne v družbi), se za začetek priporoča medikamentozno zdravljenje, preden dodamo še kognitivno-vedenjsko terapijo.  Smernice priporočajo, da naj bi se kognitivno-vedenjska terapija začela z vsakotedenskimi srečanji, tam pa pacient dobi tudi domačo nalogo (“out-of-office therapy”). V poprečju je potrebnih 13-20 srečanj (4).

Pri zelo hudih primerih obsesivno-kompulzivne motnje, ki se ne odziva na klasično zdravljenje, pride v poštev tudi nevrooperacija. Vsem vrstam operacij je skupno, da skušajo prekiniti povezavo med dorzolateralnim in orbitomedialnim predelom frontalnega režnja in limbičnimi ter talamičnimi strukturami (4). 

Prognoza

Pri več kot polovici bolnikov se simptomi obsesivno-kompulzivne motnje pojavijo nenadoma. Pri 50-70 % se simptomi pojavijo po nekem stresnem dogodku (porod, težave v spolnosti, smrt sorodnika …). Ker lahko bolniki simptome skrivajo, traja po navadi 5-10 let, da pridejo do zdravnika (3).

Z učinkovitim zdravljenjem se resnost simptomov lahko zmanjša, ampak po navadi nekaj simptomov še ostane. Toda ti ljudje so sposobni delati, skrbeti za družino in imeti aktivno socialno življenje (4). 

Pri 20-30 % bolnikov opazimo izrazito izboljšanje simptomov, pri 40-50 % pa srednje izboljšanje. Pri preostalih 20-40 % se stanje ne spremeni oziroma se simptomi še poslabšajo. Slabšo prognozo imajo tisti, pri katerih se je bolezen začela že v otroštvu, tisti, ki so bili že hospitalizirani, tisti, ki imajo zraven še depresivno motnjo itn. (3)

ZNANE OSEBNOSTI Z OBSESIVNO-KOMPULZIVNO MOTNJO

Kot zanimivost navajamo nekaj znanih osebnosti, ki so zbolele za obsesivno-kompulzivno motnjo:

Charles Darwin (1809-1882) 

Čeprav ni trdnih dokazov, nekateri menijo, da je imel obsesivno-kompulzivno motnjo. Darwin je povedal, da so se njegove zdravstvene težave začele pri 16. letih in so postale neobvladljive pri 28. Kljub vsemu ostaja prava narava Darwinove bolezni še vedno skrivnost.

Donald Trump (rojen 1946)

Je ameriški podjetnik, televizijska in radijska osebnost ter avtor. Znan je po njegovi ponavljajoči se frazi “You’re fired” (prevod: “Odpuščeni ste”) in značilni pričeski. Priznal je, da ima mejno obsesivno-kompulzivno motnjo. Ima strah pred bacili, zato se izogiba rokovanju in noče pritisniti na gumb v dvigalu. 

Cameron Diaz (rojena 1972)

Prvotno je bila manekenka, kasneje se je začela ukvarjati z igralstvom. Priznala je, da preden odpre vrata, tako dolgo drgne kljuko, da originalna barva sčasoma zbledi. Prav tako si pogosto umiva roke in za odpiranje vrat uporablja komolce namesto rok.

Leonardo DiCaprio (rojen 1974)

Ameriški igralec, ki si je pridobil svetovno slavo z vlogo Jack Dawson-a v filmu Titanik. Povedal je, da se mora prisiliti, da ne stopi na vsako packo od žvečilnega gumija, ko se sprehaja mimo.

David Beckham (rojen 1965)

Pri njem se obsesivno-kompulzivna motnja manifestira z nenehnim čiščenjem in perfekcijo vsega, kar ga obdaja. Pri njem mora biti vse v parih. Če so na polici na primer tri knjige, je potrebno eno dodati oz. odstraniti. 

Nikola Tesla (1856-1943)

Bil je fizik in izumitelj. Nekateri mu pravijo “mož, ki je izumil 20. stoletje”. Toda tudi on je imel strah pred bacili, ni se rad dotikal okroglih predmetov, ni maral drugih las, razen svojih, nakit se mu je zdel odbijajoč. Pri hrani je vedno naredil kupčke, ki jih je potem pojedel in vedno je porabil 18 prtičkov.

Poleg izpostavljenih primerov so imeli oz. še imajo obsesivno-kompulzivno motnjo tudi naslednje znane osebnosti: Jessica Alba, Penelope Cruz, Ludwig Van Beethoven, Albert Einstein, Michelangelo, Justin Timberlake in še mnogi drugi. (6)


V prejšnji objavi na blogu portala NajZdravnik si lahko preberete zanimiv prispevek o bolnišničnih okužbah.

VIRI IN LITERATURA

  1. Ziherl S. Obsesivno-kompulzivna motnja. V: Pregelj P, Kores Plesničar B, Tomori M, Zalar B, Ziherl S. Psihiatrija. 1. izdaja. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 2013. Strani: 235-237.
  2. Obsesivno kompulzivna motnja, URL: http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/dusevne-motnje/anksiozne-motnje/67-obsesivno-kompulzivna-motnja-okm.html (2. 11. 2016).
  3. Sadock, B. J., Sadock, V. A. Synopsis of psychiatry. Obsessive-Compulsive Disorder. 10. Izdaja. Strani: 604-612. 
  4. Jenike, A. M. Obssesive-Compulsive Disorder, URL: http://www.ufrgs.br/toc/images/artigos_de_interesse/revisoes_gerais_guidelines/Revisao%20geral%20sobre%20TOC%20Jenike%20MA%20NEJM%202004.pdf (2. 11. 2016).
  5. Oltmanns F. T. et al. Case studies in abnormal phsychology. 9. Izdaja. Združene države Amerike. 2012. Strani: 1-16.
  6. Famous People with Obsessive Compulsive Disorder, URL: http://www.disabled-world.com/artman/publish/famous-ocd.shtml (7. 11. 2016).
  7. What is OCD?, URL: https://iocdf.org/about-ocd/ (6. 12. 2016).